petek, 09. december 2016

Špik, krožna tura (08.12.16)

Ob 02:30 zazvoni budilka. Po ritualu v kopalnici preverim, če so gojzerji suhi, saj sem jih dva dni prej temeljito opral, ker so bili popolnoma blatni. Ko ugotovim, da niso, si pomagam s časopisom in fenom. V pol ure mi jih uspe dokončno posušiti. Pripravim si nahrbtnik in se odpravim na pot proti Ruskemu križu pod Vršičem. Ob 6-ih parkiram na manjšem parkirišču, se preobujem, pripnem svojo psico Sunny na povodec in že hodiva proti Krnici. Kmalu prideva do potoka Suha Pišnica, ki ga je potrebno prečiti. Stopim na večji kamen sredi potoka, ki je bil poledenel in zdrsnem v potok z obema nogama. Glasno zakolnem. Gojzerji so zopet mokri in desna hlačnica do kolena. Hitro se potolažim, saj se bo hlačnica kmalu posušila od telesne temperature, gojzerji pa bi bili kmalu vlažni zaradi znoja. Taka malenkost me pa že ne bo ustavila. Hitro nadaljujeva in v 25-ih minutah prideva do Koče v Krnici, kjer si dva sloja slečem in nadaljujem v "švic" majici z dolgimi rokavi. Pot zavije v gozd in se začne počasi vzpenjati. Ko prideva do hudourniške grape opravim veliko potrebo.
medtem pa Sunny na straži
Po nekaj časa hoje ob grapi, jo prečiva v levo in pot se začne strmo vzpenjati. Na začetku so narejene serpentine, ki je na enem mestu "podrta" zaradi padlega iglavca ali je bil mogoče plaz prejšno zimo, ne vem. (sedaj mi je žal, da tega dela nisem fotografiral)
Prisojnik se že sonči
pogled nazaj v dolino Krnica

Ko prideva na zahodno stran Gamsove špice pa se odpre pogled proti severu.




Na tem mestu si privoščiva kratko pavzo in se okrepčava. Sunny pa me že preganja, kdaj greva naprej?



 Nadaljujeva in kmalu ugotoviva zakaj Gamsova špica.

gamsa


Na tem mestu, na približno 1800m, se začne snežna odeja debeliti in postane bolj hladno. Zato si oblečem dodaten sloj in plezalni pas, da lahko zavarujem psico, v roke pa vzamem cepina.
varovanje psice
Zakaj nisem obul še dereze? Nisem jih vzel s seboj, ker svoje Lynx dereze nisem mogel nastaviti na polavtomatski način za te gojzerje. Ko sem jih imel nastavljene na avtomatski način za svoje "nepalke" sem odrezal pašček prekratko, da bi jih lahko uporabil še za polavtomatski način. Za paščke sem dal povpraševanje tako, da upam, da mi jih priljubljena trgovina čim prej dobavi. "Nepalk" pa nisem hotel obuti, ker ni dovolj mrzlo in bi se preveč znojil, pa še manj udobne so mi, kot te. Prejšnji teden na Triglavu mi je v njih bilo preveč vroče v noge. Tako sem špekuliral, da se bo zaradi otoplitve, dalo hoditi brez derez. Psica ima bio dereze (kremplje), jaz pa dobra cepina in se bova dopolnjevala. In sklenil, če bo ledeno gladka skorja bova pač obrnila in šla nazaj.


iz Gamsove špice proti Lipnici


pred zavarovanim delom pod Lipnico
pogled nazaj na G.š. in dolino


Lipnica
iz Lipnice proti Špiku
Do Lipnice je šlo brez težav. Ko pa sem zagledal greben, ki vodi do Špika, mi je skoraj zastal dih in prvič pomislil na umik. Samo brez panike se tolažim, če sem že tukaj moram vsaj potipati, mogoče bi pa šlo. Počasi in previdno se vzvratno spuščam iz Lipnice na greben. Sunny imam na kratko, da me ne more potegniti iz ravnotežja. Praktično jo nosim na desni roki, ker sem si tako napeljal povodec. Kot sem predvideval je snežna odeja popustila toliko, da sem lahko s par udarci prebil odejo in si tako sproti delal stope. Za prečko pod grebenom sva potrebovala več kot pol ure. Iz druge strani, kjer bova sestopila pa se vzpenjajo trije mladi gorenjci. Prehitijo me pred zadnjim delom vzpona na Špik. Naklon se poveča, sedaj sva že res blizu, samo še do skal, potem bo šlo lažje in hitreje. In res, ko prideva do skal, kmalu ujameva gorenjce in tako smo en za drugim stopili na vrh. Odleže mi, saj je bil zadnji del res napet, zame in psico. Najraje bi zavriskal na ves glas, pa sem se zadržal, bom vriskal na poti domov. Za psico uredim ležišče na svojih gamašah, zraven postavim nahrbtnik, saj je bil zmeren veter. Hrano si deliva 50/50, zraven srkam vroč čaj. Kmalu se pomirim in ozrem čudovit razgled okoli sebe. Skupaj s pomočjo karte ugotavljamo imena gora okoli nas.



iz leve, Prisojnik, Jalovec (z V. in Malo Mojstrovko) in Mangart


Škrlatica z okoliškimi gorami


mi2 in zadaj cela veriga Avstrijskih gora


na sredini Razor, desno Prisojnik


na sredini, Kukuva špica, najvišje Dovški križ in zraven na desni Jugova grapa
Ko se nagledam okolice, se odpraviva v dolino.
pogled nazaj proti vrhu, "špure" na desni so moje oz. najine

Medtem je sneg postal južen, zato še lažje v razkoraku plužim navzdol, cepina izmenično "pikam" v sneg, med njima pa mi sledi Sunny.
napeta prečka iz druge strani
 
smer sestopa

hitro sva na položnejšem delu, kjer pospravim cepina in vzamem v roke palice
pogled nazaj

nazaj v dolini
statistika

Tako naporno turo s psom vam odsvetujem. Sploh, če psa ne zmorete nesti dlje časa v naročju. Veliko tveganje je bilo že to, da sem šel na turo brez derez. Naj omenim, da sem alpinist pripravnik in imam že nekaj izkušenj. V primeru zdrsa se znam ustaviti s cepinom in brez derez je v praksi to lažje kot z njimi. Zato sem si tudi drznil iti na turo brez. Napaka pa je bila, da za psico nisem imel čeveljčkov. Sliši se smešno, vendar si je psica na obeh zadnjih tačkah predrla blazinice. Na poti domov, sva se ustavila v prestolnici, kupila čeveljčke in zimski plašč. Da bova za naslednjič bolje opremljena.


Srečno pot in varen korak,

Miha


3 komentarji:

  1. Lepo napisano.....le slik nisem mogla odpret.......mi boš pomagal drugič

    OdgovoriIzbriši
  2. Zakaj si pa "zajel vodo" v Pišnici? Sam imaš 10m nižje mostiček.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Očitno sem preveč hitel, prvič sem bil tam, pa še tema je bila. Hvala za ta podatek.

      Izbriši